Nika je desetletnica, ki je, ko sva s fotografinjo Natašo vstopili v njihov dom sredi Sodišinec, zavzeto brala. SoyLuno, seveda. “Morala sva v trgovino, ko sva se vračala s pregleda,” se smeje oče Branko. "Nika namreč rada gleda Luno, zakaj ne bi potem tudi brala.”
Preberite še
Odpri v novem zavihku
V Lendavi še letos 38 novih stanovanj
Stanovanjski bloki so kljub starosti obnovljeni in dobro vzdrževani, vendar vsi brez dvigala.
Sicer naju je s fotogafinjo Natašo pričakovala vsa družina - poleg očeta Branka še mama Renata, dedi Karel, pa seveda Nika in njen zgovorni in navihani bratec Tim, a prvi naju je že na dvorišču sprejel črn kosmatinec, dober Nikin prijatelj, Bobi. Z Bobijem se Nika veliko igra; pa tudi z dedijem Karlom: “Ko ostali kam gredo in ostaneva midva sama doma, z Niko igrava Človek ne jezi se. In igrava, dokler zmaguje, potem pa noče več (smeh).”
##YOUTUBE-https://www.youtube.com/embed/QqkCgc6zn_Y##
Konec maja so Osnovna šola Tišina, tišinska občina in drugi pripravili dobrodelni koncert za Niko, zbran denar pa namenili družini za stroške zdravljenj. Donatorska sredstva, ki se bodo zbirala še dobro leto, pa so namenjena za nakup stopniščnega vzpenjalnika - goseničarja - in za prilagoditev šolskih prostorov na šoli v Tišini. Tja bo Nika prihodnje leto prišla v peti razred. Čeprav starša in vsa družina upajo, ne upajo - verjamejo -, da Nika bo hodila. “Ne predstavljam si,” pove Nika po premisleku, ko jo fotografinja vpraša, kako bi ji bilo, če bi zdaj shodila: “Mislim, da bi bila začudena.”
Prav na dan koncerta je Nika praznovala svoj deseti rojstni dan in spomin na dan, ko sta dobila svojega prvega otroka je za Branka in Renato lep, a ne tako vesel, kot so spomini večine drugih staršev. “Ne,” reče oče Branko, “nismo takoj po rojstvu vedeli, da ima cerebralno. Tako je bilo. Nika se je rodila v 28. tednu nosečnosti in na začetku se ni vedelo nič. Po nekaj mesecih, ko se kot dojenček ni začela obračati, pa so nama rekli, da bi lahko imela cerebralno paralizo. Tako smo pri njenih šestih mesecih začeli s terapijami v Mariboru, na Centru za sluh in govor, pa na razvojnem oddelku. Nato smo opravili slikanje glave in možganov, pa je bilo vse v redu.” Nika se je sicer s carskim rezom rodila v Murski Soboti, nato so jo odpeljali v Univerzitetni klinični center v Maribor. “Vzroki za pojav cerebralne paralize so različni; tako so nam rekli,” razlaga Branko, ki je zgovornejši od mame Renate: “pri njej naj bi bil eden od vzrokov tudi ta, da je Renata začela krvaveti zvečer malo po deveti uri, carski rez pa so naredili zjutraj ob osmih. Tako je izgubila ogromno krvi, morali so ji jo dodajati, otrok pa je bil komaj v 28. tednu. Ker v Murski Soboti še bi bilo inkubatorjev za tako majhne otroke, so ponjo prišli iz Maribora. Ker še ni bilo avtoceste, so se do Murske Sobote pripeljali po stari cesti, nazaj v Maribor pa so šli čez Avstrijo, da je šlo hitreje.”
Seveda je potem starše, ko pričakujejo drugega otroka, strah. “Veste, kako je bilo z nama? (smeh) Malo se bo smešno slišalo, ampak nama so rekli, da ne bova mogla imeti otrok. Tako sva Niko dobila s pomočjo umetne oploditve. Potem pa nisva več pričakovala, da bova še dobila otroka (smeh). Tako je Renata drugič zanosila in zelo dolgo sploh nisva vedela. Potem pa, ko smo Niko toliko vozili k raznim zdravnikom, jo je ves čas tiščalo na stranišče. Popolnoma nič se ji ni poznalo; ko pa je šla na pregled, je bil otrok že v 24. tednu (smeh).” Takrat je šla potem Renata v bolnišnico in to, pravita, je bil res težek čas zaradi vseh tistih misli, ki jih človek ima, ko je že šlo nekaj narobe, pa ga je strah, da se bo kaj podobnega ponovilo.
A na srečo je bilo vse vredu, čeprav je bil fantek rojen mesec dni prej. Tim je danes velik, pogumen in zgovoren fant, ki vedno pomaga Niki, ji pa tudi nagaja. Nika: “Vedno mi Luno preklopi na risanko (smeh).” Tim: “Če pa ona meni tudi nagaja!”
Trenutno hiše, kjer živijo, še niso prilagajali vozičku, bo pa to kmalu nujno potrebno, saj Nike več ne bo mogoče prenašati po stopnicah gor in dol, ker je postala pretežka. Težko jo dvignejo tudi v banjo.
Družina Flisar zdaj pravi, da je sicer srečna družina z dvema otrokoma. Je pa, ko imaš otroka na vozičku, to obremenjujoče - poleg vseh drugih, fizičnih in psihičnih obremenitev - tudi v finančnem smislu. Branko in Renata imata manjšo kmetijo s kravami molznicami, oba delata doma. Renata dobiva nadomestilo za delni izpad dohodka, saj 24 ur na dan skrbi za hčerko.
A vseeno, denarja od države ni dovolj za vse, kar bi tak otrok rabil. Branko: “Dobiva denar za pripomočke, kot so čevlji in kaj podobnega; to dobimo vsakih osem mesecev delno vrnjeno.” So pa tukaj terapije, ki jih financirajo sami. Branko: “Vsak torek naj bi šli v Pesnico, vsak četrtek pa na Tišino. A smo se zaradi financ zmenili tako, da gremo v Pesnico vsak drugi torek, a takrat za dve uri; vsak teden pa na Tišino. Tako za terapije, ki pa so, če hočeš napredek, obvezne, damo res veliko denarja …” Na terapijah Nika hodi v opornicah, so pa zdaj zaradi operacije morali to začasno ustaviti.
Starša in Nika ter Tim seveda, pa upajo, da bo Nika kdaj hodila. Branko: “Upanje imamo, seveda! Verjamemo v to, upanje pač umre zadnje … če ne bi bilo upanja, skozi vse to ne bi šli.”
Niko je po operaciji čakalo pet tednov počitka, nato dvotedenska terapija v Radencih, sredi avgusta pa gredo še v Sočo. Tako ne bo ne časa, ne denarja za morje. Tim: “Enkrat smo že šli!” Branko: “Za en dan. Nika je imela pregled v Mariboru, pa smo podaljšali pot do morja, zvečer pa šli nazaj.”
