vestnik

V Parizu leta 1919 sploh niso vedeli, kje je Prekmurje

A. Nana Rituper Rodež, 1. 8. 2019
A. Nana Rituper Rodež
Aktualno

O zakulisju pogajanj na pariški mirovni konferenci pred stotimi leti in spletu okoliščin pri ključnih odločitvah glede Prekmurja smo se pogovarjali z Urošem Lipuščkom, novinarjem in avtorjem knjige Prekmurje v vrtincu pariške mirovne konference 1919.

Sedemnajstega avgusta bo minilo 100 let od takrat, ko je vojska v Beltincih izročila oblast civilnemu upravitelju in je bila uradno razglašena priključitev Prekmurja Kraljevini SHS. Odločitev so sprejeli na pariški mirovni konferenci, kar pa ni bilo tako samoumevno. Spletu okoliščin in kančku sreče se lahko zahvalimo, da smo prekmurski Slovenci združeni z matičnim narodom.
Zanimivo, da se posvečate Prekmurju, čeprav prihajate iz Primorske.
»Po rodu sem Idrijčan, Primorec. Pred leti, ko smo hodili k prijateljem v Bokrače, pa nas je navdušila njihova cimprana hiša. Potem je že pred več kot desetimi leti moja partnerica Meta našla starejšo hišo v Vadarcih. Čeprav je bila napol podrta, smo takoj rekli 'ta bo pa naša'. Všeč nam je bila lokacija, da je bila na samem in je imela zanimive detajle. Odločila sva se, da jo obnoviva, in kasneje od Občine Puconci dobila tudi priznanje za ohranjanje stare stavbne dediščine. Res je, da je bilo Prekmurje za druge Slovence vedno daleč in bolj eksotično. Na žalost to v veliki meri velja še danes. Še vedno je tam nekje na obrobju. Pa ne le po krivdi politikov v Ljubljani, ampak tudi domačih, ki so morda premalo aktivni.«
S tem da so vas preteklost Prekmurja in pomembni dogodki začeli zanimati že veliko prej.
»Zgodovina me je vedno zanimala, in ko sem v očetovi knjižnici nekoč vzel v roke knjigo Albina Prepeluha Pripombe k naši prevratni dobi iz leta 1934, sem po naključju odprl stran, ki govori o tem, kako se je slovenska delegacija srečala z ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom. O tem se je zelo malo vedelo in ta tema me je tako pritegnila, da sem naslednjih deset let po službi, saj sem bil takrat dopisnik RTV Slovenija iz ZDA, vsak dan hodil v arhive in v newyorško javno knjižnico, v bližini katere smo stanovali. Zbiral sem materiale in dokumente ter našel mnogo podatkov, iz pariške mirovne konference sem kasneje tudi doktoriral.
Vsa dejstva, kaj se je dogajalo na pariški mirovni konferenci in kako so potekali dogovori, še danes niso znana.
Arhivi so odprti, žal pa je veliko dokumentov izgubljenih. Vseh zapisnikov zasedanj teritorialne komisije na pariški mirovni konferenci, kjer so vsaj dva meseca razpravljali o Prekmurju, ni, včasih jih niso pisali, nekateri pa so se izgubili. Francoske dokumente s pariške mirovne konference so Nemci v drugi svetovni vojni ob zasedbi Pariza zaplenili, in ko so jih hoteli iz Berlina z vlakom odpeljati v bunkerje na Poljskem, so zavezniška letala napadla po naključju ravno omenjeni vlak. Takrat je bilo uničenih veliko dokumentov, dnevniki in zapisniki, ki se nanašajo tudi na vprašanje Prekmurja. Zato verjetno ne bomo nikoli natančno vedeli, kaj se je dogajalo.«


Prekmurje nima in nikoli ni imelo nekega strateškega potenciala. Kako to, da je bil ta košček zemlje na mirovni konferenci tako pomemben predmet pogajanj velikih?
»Vprašanje Prekmurja ni bilo v ospredju, skoraj do konca konference je bilo obrobna tema. Kar zadeva Slovenijo, je bila na začetku glavna tema Primorska, ki smo jo na žalost izgubili. Antanta je z namenom, da bi Italija na njeni strani vstopila v vojno, v tajnem londonskem paktu iz leta 1915 prepustila Rimu med drugim Primorsko in Dalmacijo. Ko se je pokazalo, da bodo Slovenci s plebiscitom, ki ga je zapovedal ameriški predsednik Wilson, izgubili še Koroško, zibelko slovenstva, sedež Karantanije, Gosposvetsko polje..., se je za nas zavzel ameriški delegat Douglas W. Johnson, kartograf ameriškega predsednika. Videl je, da se slovenskemu narodu dogaja huda krivica, zato je Wilsonu in delegaciji napisal protestno pismo, da bi bil napovedan črni izid za Slovence v nasprotju z načeli narodov do samoodločbe, ki jih je poosebljal Wilson. Johnson je bil, kot dokazujejo dokumenti, človek visokih moralnih in etičnih načel.«


»Prekmurje je bilo za preostale Slovence vedno daleč in bolj eksotično. Na žalost to v veliki meri velja še danes. Še vedno je nekje na obrobju. Pa ne le po krivdi politikov v Ljubljani, ampak tudi domačih, ki so morda premalo aktivni.«

Tehtnica se je potem v sklepni fazi konference vendarle nagnila na slovensko, da ne rečem na prekmursko stran.
»Na pogajanjih teritorialne komisije so bila velika nihanja. Italijani so bili najbolj na strani Madžarov in Avstrijcev. Menili so, da pripadajo višji civilizaciji, ki naj še naprej vlada novodobnim barbarom. Glede tega vprašanja je bila razdvojena tudi ameriška delegacija. Nekateri njeni vplivni člani so zastopali izrazito protislovenska oziroma pronemška in promadžarska stališča. Polemika na konferenci se je po sklepu o plebiscitu na Koroškem nadaljevala z vprašanjem, kaj bo z usodo južne Štajerske, Maribora in nato še Prekmurja. Johnson, vodja slovenske delegacije Ivan Žolger in predsednik teritorialne komisije, francoski delegat Andre Tardieu, so si prizadevali prepričati delegate, da na Štajerskem in v Mariboru živijo Slovenci. Madžari in Avstrijci so namreč trdili, da tako na Koroškem kot v Prekmurju živijo Vendi, potomci Keltov, ki sicer govorijo slovanski jezik, ne pripadajo pa Slovencem.
Tehtnica se je nagnila na slovensko stran po zaslugi dveh zelo patriotično usmerjenih katoliških duhovnikov Mitje Slaviča in Frana Kovačiča, ki sta s podatki, znanstveno in prepričljivo utemeljila slovenske zahteve. Slavič je v francoščini napisal študijo o Prekmurju in jo izročil delegacijam. Mejo z Madžarsko so na osnovi Johnsonovega predloga v drugem poskusu potegnili severno od reke Mure na razvodju Mure in Rabe. Po njegovi in Tardieujevi zaslugi smo dobili Prekmurje v današnjih mejah. Dobili smo tudi Apaško polje, zaradi nepričakovane intervencije britanskega zunanjega ministra Balfourja, ki je prisluhnil Italijanom, pa izgubili Radgono oziroma Radgonski kot. Ko se je odločalo o usodi Prekmurja, smo imeli tudi nekaj zgodovinske sreče, da so na ključnih sejah teritorialne komisije sodelovali ravno tisti delegati, ki so nam bili naklonjeni, kot sta Tardieu in Johnson. Naši delegati so namreč sodelovali na sejah te komisije le, kadar so jih povabili.«

»Ko se je odločalo o usodi Prekmurja, smo imeli tudi nekaj zgodovinske sreče, da so na ključnih sejah teritorialne komisije sodelovali ravno tisti delegati, ki so nam bili naklonjeni, kot sta Tardieu in Johnson.«


Žal pa smo takrat izgubili Porabje.
»Po ameriški teoriji dajejo mesta pečat podeželju in v Monoštru je živelo več Madžarov kot Slovencev, pa tudi gospodarsko so gravitirali bolj k Madžarski. Zato je Johnson menil, da naj Porabje ostane na Madžarskem, kot kompenzacijo smo dobili nekaj madžarskih vasi v okolici Lendave. Sta pa Johnson in poveljnik francoske vojske Foch kasneje našim delegatom namignila, da če bi Prekmurje in Porabje zasedli takoj po zlomu Avstro-Ogrske, ko je Maister zasedel Maribor, bi bila naša pogajalska izhodišča nedvomno drugačna. A kaj ko slovenska vlada takrat niti ni vedela, kje je Prekmurje.«
Tudi prebivalci Prekmurja niso bili tako složni glede tega, kam si želijo.
»Vsi Prekmurci takrat še niso bili z dušo in telesom za Jugoslavijo, zanjo so bili večinoma intelektualci in večji del katoliških duhovnikov, ki so odigrali ključno vlogo v procesu priključevanja Prekmurja matični domovini. Del Prekmurcev je bil naklonjen Jugoslaviji, del Madžarski. Izdajatelj in lastnik Novin in vplivni narodni buditelj, katoliški duhovnik Jožef Klekl st., se je na primer goreče zavzemal za avtonomijo Prekmurja, ali v okviru Ogrske ali Jugoslavije, pa naj odločijo na mirovni konferenci. Med konferenco so postajali tako Klekl kot večina Prekmurcev vse bolj zagreti za Jugoslavijo. Če bi madžarski politiki dosegli, da bi o pripadnosti območij, kjer so živele nacionalne manjšine, vključno s Prekmurjem, po vojni odločali na plebiscitih, ni povsem jasno, kakšen bi bil izid. Slavič je s statističnimi podatki o štetju prebivalstva iz leta 1910 dokazal, da je večina tukajšnjega prebivalstva slovenskega rodu, da govori slovenski oziroma prekmurski jezik. Madžari pa so trdili, da Prekmurci niso Slovenci. Madžarska je po vojni res izgubila tretjino prebivalstva in dve tretjini ozemlja, vendar je treba poudariti, da so bili pripadniki manjšinskih narodov na vseh izgubljenih ozemljih v večini.«


Omenili ste, da niti v Sloveniji niso vedeli za Prekmurje, kaj šele drugod. Je potem splet naključij in nekaj sreče, da smo se združili z matičnim narodom?
»Ko so slovenski delegati prišli na konferenco v Parizu, Prekmurje sploh ni bilo uvrščeno med strateške cilje jugoslovanske delegacije. Poverjenik za meje Janko Mačkovšek, delegat Ivan Krizostom Švegel in vodja slovenske delegacije Ivan Žolger so vodjo jugoslovanske oziroma srbske delegacije Nikola Pašića prepričali, da so Prekmurje dorisali na zemljevid ozemeljskih zahtev. Prekmurje, ki nikoli ni bilo del slovenskega nacionalnega prostora, ampak tisočletje pod Ogrsko, ni bilo v zavesti Slovencev, kaj šele Srbov, čeprav je bilo vključeno že v program Zedinjene Slovenije leta 1848. Velik del odgovornosti za mlačen odnos do Prekmurja in Prekmurcev je imela neodločna slovenska politična elita. Ko sta se zavedna Prekmurca Ivan Jerič in Mihael Kühar decembra 1918 v Ljubljani srečala s predsednikom deželne vlade Josipom Pogačnikom in ga prosila, naj posreduje, da bi jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje, je ta vprašal, kje sploh je ta pokrajina in ali tam živijo Slovenci. Vlada o vojaškem posredovanju ni razmišljala. O zasedbi je resno razmišljal general Maister, ampak so ga prehiteli Hrvati s slabo pripravljeno vojaško akcijo. Prekmurje, najprej Lendavo, potem še Mursko Soboto, so za nekaj dni ob božiču 1918 zasedle hrvaške čete, a so jih Madžari pregnali. V nasprotju z omahljivimi politiki v Ljubljani so Hrvati zasedli Medžimurje, čeprav so s tem kršili sporazum o premirju z Madžarsko, podpisan decembra 1918. Slovenski politiki pa so bili vzgojeni v poslušnosti cesarskemu pravnemu redu.«


»Ko sta se zavedna Prekmurca Ivan Jerič in Mihael Kühar decembra 1918 v Ljubljani srečala s predsednikom deželne vlade Josipom Pogačnikom in ga prosila, naj posreduje, da bi jugoslovanska vojska zasedla Prekmurje, je ta vprašal, kje sploh je ta pokrajina in ali tam živijo Slovenci.«

Čeprav je bila trianonska mirovna pogodba z Madžarsko podpisana in meje določene, je po vojni večkrat prišlo do poskusov in želje po njeni reviziji.
»Avstrijci in Madžari so skušali že takoj po vojni in tudi kasneje revidirati sklepe senžermenske oziroma trianonske pogodbe. Nekatere manjše spremembe ali korekcije mej so bile, če govorimo o Madžarski, možne v skladu z 29. členom trianonske pogodbe, če bi se s tem strinjale prizadete države in to ne bi ogrozilo bistvenih sklepov mirovne konference. Madžari so na osnovi tega zahtevali 28 vasi, skoraj celotno Prekmurje. Trdili so, da reka Mura deli Prekmurje od preostalega dela Slovenije kot kitajski zid. Avstrijci pa so zahtevali zaledje Radgone vključno z Mursko Soboto, češ da Radgona brez širšega zaledja ne more gospodarsko uspevati.
Društvo narodov je obe zahtevi zavrnilo. Celoten sistem Društva narodov je bil zasnovan tako, da bistvene spremembe mirovnih pogodb s poraženimi državami niso bile mogoče. Sprememba ene pogodbe bi vodila v plaz podobnih zahtev, s čimer bi bil koncept versajskega miru že takrat pokopan. Statut Društva narodov je sicer teoretično omogočal revizijo mirovnih pogodb. 19. člen je določal, da lahko države razpravljajo o zemeljskih spremembah, če sporazumi niso izvedljivi ali ogrožajo mir, vendar je v 5. členu določal, da morajo biti vsi sklepi potrjeni soglasno. Po mnenju britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa je bil ta statut protisloven in ni dopuščal nobenih sprememb. Poleg tega so članice male antante, Jugoslavija, Češkoslovaška in Romunija, odločno nasprotovale kakršni koli reviziji trianonske pogodbe.
Madžari se s tem niso sprijaznili do današnjih dni. Revizija trianonske pogodbe je postala glavna obsesija in nočna mora madžarskih politikov med obema vojnama. Ker zahodnih držav, v prvi vrsti ZDA in Velike Britanije, niso mogli prepričati o reviziji trianonske pogodbe, so se zatekli celo v naročje Hitlerja, ki je Madžarski za nekaj let vrnil večji del izgubljenega ozemlja, tudi Prekmurje.«
Za Madžare je to še danes aktualno vprašanje.
»Madžarski politiki se v bistvu niso odrekli ideji o veliki Madžarski, kakršna je obstajala pred trianonsko pogodbo. To je travma, ki je ostala v zavesti Madžarov oziroma madžarske politične elite, tudi zdajšnjega predsednika vlade Viktorja Orbana. Zanimivo je, da je to vprašanje najbolj aktualno glede Prekmurja, čeprav gre za najmanjši kos ozemlja, ki so ga izgubili. Očitno je Slovenija najmanj vplivna država na tem območju. Zakaj niso podobno sprožili vprašanja Romunije in Transilvanije, kjer so izgubili največji del?
Mislim, da ni nobene možnosti, da bi po formalnopravni poti prišlo do kakršne koli revizije trianonske pogodbe in sprememb meja. Tudi zato ne, ker je Madžarska po drugi svetovni vojni podpisala novo mirovno pogodbo, s katero je prenehala veljati pogodba iz Trianona, ter helsinško sklepno listino o varnosti in sodelovanju v Evropi leta 1975, ki določa, da se lahko meje spreminjajo samo s pogajanji in miroljubno. Prav tako ustanovna listina Združenih narodov ne predvideva revizije sporazumov iz prve oziroma druge svetovne vojne. Verjamem, da bo proces integracije v okviru Evropske unije sčasoma 'zgladil' ta vprašanja in ne bo več pomembno, v kateri državi živiš, ampak kako se spoštujejo pravice manjšin.
Kako pomembne pa so bile in so zakulisne igre na diplomatskih parketih?
»Stvari so običajno dogovorjene že pred uradnimi srečanji na najvišjih ravneh. Pogajanja so seveda skrita pred očmi javnosti. Zato je pomembno preučevanje zgodovine, ker šele po 50 ali 100 letih, ko odprejo arhive, izvemo, kako so se politiki dogovarjali in kakšna stališča so zagovarjali. Če so seveda dokumenti ohranjeni. Pri preučevanju pariške mirovne konference sem ugotovil, da so si bili zapisniki sestankov velikokrat nasprotujoči, zato ni jasno, katero poročilo je avtentično, in je težko priti resnici do dna. Znano je, da je italijanska vojna obveščevalna služba skušala na mirovni konferenci na primer podkupovati ameriške diplomate, zato je krožila krilatica, da so Hrvati, kadar so Italijani povabili ameriške diplomate na večerjo ali v kakšen imeniten pariški damski klub, izgubili otok v Jadranskem morju.«

Naj spomnim, da je bila nedavno v Murski Soboti konferenca, ki so se je udeležili veleposlaniki petih držav, ki so odločale o usodi Prekmurja na pariški mirovni konferenci. Šlo je za prvo srečanje omenjene skupine držav po sto letih, ki je bilo posvečeno samo Prekmurju. Na žalost simpozij ni imel posebnega odmeva v medijih, poleg tega pa nanj, kolikor vem, nista bila povabljena, vsaj pravočasno ne, predsednik državnega odbora za proslavljanje priključitve Prekmurja Milan Kučan in murskosoboški škof Štumpf, ki bi moral biti zaradi ključne vloge, ki so jo imeli katoliški duhovniki, nedvomno udeleženec tega dogodka.«
Uroš Lipušček združitev prekmurskih Slovencev slovenija Pariška mirovna konferenca zgodovina