Po 23 letih bi se najraje nehala boriti

Svoji onkologinji je ob zadnjem obisku v januarju povedala, da odklanja nadaljnje zdravljenje. »Tako ne bom več potrebovala potnih nalogov za prevoz in tudi bolezni ne. Naj jo vzamejo tisti, ki so ta pravila napisali,« je povedala bolnica z Goričkega. Že triindvajset let se bori s hudo boleznijo in prejema terapijo, zaradi katere mora do konca svojega življenja na vsake tri tedne dobiti infuzijo in se zato voziti v Ljubljano. »Težko je vsak dan smrti gledati v obraz in se iz dneva v dan boriti za življenje, ne da bi vedel za dan in uro, ko se konča. Ob tem pa zaradi stranskih učinkov vse težje prenašati zdravljenje in zdaj še od pokojnine plačevati za prevoz. Človeku to jemlje moč, da bi se boril še naprej. Zato sem zdravnici rekla, da odklanjam nadaljnje zdravljenje,« je povedala sogovornica, katere ime poznamo v uredništvu.
Njena odločitev je zdravnico v Ljubljani presenetila in užalostila, saj ne more razumeti, da se bosta po vseh letih zdravljenja in skupne borbe zdaj zaradi ovir s prevozom predali. Zato je pisala osebni zdravnici in jo vljudno prosila za plačilo prevoza. »Svoje osebne zdravnice ne krivim za to, ampak tiste, ki nanjo izvajajo pritisk. Ne zavedajo pa se, da so s tem prizadeli nas, najtežje bolnike, ki se moramo voziti na zdravljenje iz najbolj oddaljenih krajev,« je še povedala.

Kaj se je zgodilo 1. novembra

Omejitve pri nenujnih reševalnih prevozih, ki jih zdaj na svoji koži občutijo mnogi bolniki, v bistvu izvirajo iz dveh sprememb. Prva se nanaša na spremembo pravil osnovnega zdravstvenega zavarovanja o tem, kdo je najbližji izvajalec neke zdravstvene storitve glede na kraj bivanja bolnika, na osnovi česar potem ima ta pravico bodisi do nenujnega reševalnega prevoza ali do povračila potnih stroškov. Ta sprememba je začela veljati s 1. novembrom lani. Druga pomembna sprememba, ki se je zgodila skoraj istočasno, pa je strožji nadzor nad izdanimi potnimi nalogi in preverjanje, ali zdravnik pri tem ni kršil pravil. Pri izdaji potnih nalogov namreč sme upoštevati samo zdravstvenih in ne tudi socialnih razlogov.

Osebni zdravniki »vratarji« pravic

»Vse to je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) naprtil nam, zdravnikom družinske medicine,« ugotavlja Dean Köveš. Bolnikovega osebnega zdravnika v mreži javne zdravstvene službe je v resnici postavil za »vratarja« uveljavljanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, kar pa je, tako Köveš, zelo kratkovidna in nesmiselna politika. Mladi zdravniki se potem, ko vidijo, koliko je v družinskih ambulantah administrativnega dela, za študij družinske medicine več ne odločajo. In pomanjkanje družinskih zdravnikov že postaja velik problem slovenskega zdravstva.
Drug razlog, zakaj osebni zdravnik ne more biti »vratar« pravic, pa je v tem, da je njegov odnos z bolnikom partnerski odnos. »Če moram zdaj svojemu pacientu neke pravice, ki jih je imel do sedaj, iz takšnih ali drugačnih razlogov po nareku ZZZS omejevati, to pomeni ustvarjanje nezaupanja med menoj in pacientom,« je povedal sogovornik. In vprašanje je, kako bo poslej z zaupanjem pri veliko pomembnejših odločitvah, kot pa so potni stroški.
»Bolniki spremembe sprejemajo z velikim nerazumevanjem, kajti vsako omejevanje ali jemanje pravic, ki si jih enkrat že imel, povzroči bes, jezo in nezaupanje,« pove Köveš.

Ima 190 evrov pokojnine. Kako naj plača še prevoz?

V nekaterih primerih pa se dogajajo tudi paradoksalne situacije. Ob tem je izpostavil primer socialno ogrožene bolnice, ki prejema 190 evrov kmečke pokojnine. Do sedaj je imela zagotovljen nenujni prevoz za kontrole na onkološkem inštitutu, zdaj pa ji to več ne pripada. »Zdravnik, ki je moral tej bolnici to povedati, se je počutil izjemno slabo. Kajti najlažje je reči, da naj jih peljejo sorodniki ali naj si sami uredijo prevoz, ampak dosti ljudi živi samih in mi tudi ne vemo, kakšne odnose imajo s sorodniki ali sosedi,« pove sogovornik. Spremembe so najbolj prizadele starejše ljudi, ki so sami ali živijo z enako starim partnerjem, ki so tudi gibalno ovirani in se sami zelo težko znajdejo v tujem svetu. »Prav pri njih smo do sedaj pri izdajanju potnih nalogih za nenujni reševalni prevoz upoštevali socialni položaj. Reševalec jih je pripeljal do vrat zdravstvene ustanove, bolnika pospremil v čakalnico in na okencu oddal njegovo dokumentacijo. Po končanem pregledu pa jih je na istem mestu tudi pobral. Za njih je bilo poskrbljeno,« je povedal Köveš.

Zdravstvo ni sociala. Ali res?

Köveš tudi ugotavlja, da so se v preteklosti nenujni reševalni prevozi res izmaknili nadzoru in da je to možnost izkoristil marsikdo, ki do teh prevozov ni bil upravičen. Toda zdaj je strogo upoštevanje pravil udarilo počez. »Govorijo nam, da zdravstvo ni sociala in da gre za dve povsem ločeni kategoriji, toda v družinski medicini takšna delitev ni mogoča in mislim, da tudi v nobeni drugi medicini ne. Nek socialni čut mora imeti vsak zdravnik, saj to spada v osnovno medicinsko etiko, rešeni socialni položaj pa je tudi predpogoj, da človeka sploh lahko zdraviš,« je povedal Köveš.
Zdajšnje stanje pa je nesprejemljivo tudi zato, ker pri ljudeh vzbuja dvom v poštenost zdravnikov in pravičnost sistema. Še vedno se v reševalnem vozilu skupaj peljejo bolniki, ki so navzven videti povsem zdravi, vendar so dobili nalog za prevoz, ker hodijo na onkološko zdravljenje, in bolniki, ki hodijo tja na kontrolo in si morajo zdaj pot plačati sami.
Rešitve ali spremembe za nastalo situacijo, ki je najbolj prizadela ranljive skupine iz obrobnih regij, zaenkrat ni pripravil nihče, je pa to lahko izziv za politiko. »V Sloveniji se pogosto zgodi, da se v politiki najdejo neke vrste dušebrižniki, ki bodo ljudem spet obljubljali rešitve vsevprek. Želim si, da bi bila rešitev razumna, premišljena in dolgoročna ter sprejeta z dialogom,« je povedal Köveš.

500 tisoč evrov manj

Direktor murskosoboške območne enote ZZZS Ivan Tibaut je poudaril, da ob omejitvah pri nenujnih reševalnih prevozih oziroma potnih stroških bolniku še vedno ostane pravica do proste izbire zdravnika ali zdravstvene ustanove, v kateri se želi zdraviti. To pomeni, da bo ZZZS na enak način plačal vse zdravstvene storitve, četudi izvajalec le-teh ni opredeljen kot najbližji izvajalec glede na kraj bivanja bolnika. Učinek spremenjenih pravil in strožjega nadzora glede prevozov se zato lahko pozna samo pri izdatkih zdravstvene blagajne za nenujne reševalne prevoze, ki pa jih ZZZS plačuje v deležu desetih odstotkov. Preostalo plačajo zavarovalnice na osnovi sklenjenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Po dveh mesecih od uveljavitve novih pravil so se izdatki za nenujne reševalne prevoze zmanjšali po 2,5 odstotka na mesec. »Če bi bil učinek enak tudi v prihodnje, bi se po naših predvidevanjih izdatki tako obveznega kot prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja za nenujne reševalne prevoze zmanjšali za približno 30 odstotkov,« pove Tibaut. Skupni izdatki za prevoze so zadnja leta na ravni za Pomurje znašali približno 1,5 milijona evrov, v prihodnje pa naj bi bil ta strošek manjši za približno 500 tisoč evrov.

Pritisk javnosti velik

Pritisk javnosti na ZZZS zaradi sprememb pri priznavanju pravice do nenujnih reševalnih pravozov je zelo velik, pove Tibaut, kar pa je dejansko posledica velike prizadetosti ljudi, ki so imeli prej široko možnost uporabe nenujnih prevozov z reševalnim vozilom, tudi zaradi upoštevanja socialnih okoliščin. »Prav z namenom, da bi omilili ta prehod, smo predlagali, da naj spremembe veljajo samo za naprej, torej za bolnike, ki so začeli z zdravljenjem po 1. novembru,« je povedal Tibaut.
ZZZS presoje učinkov teh ukrepov ne predvideva, saj jih je sprejel na osnovi dejstva, da je v Sloveniji že več zdravstvenih ustanov strokovno usposobljenih za izvajanje enakih zdravstvenih storitev, kar je tudi približalo možnosti zdravljenja bolnikom. ZZZS je namreč spremembe v zvezi z nenujnimi reševalnimi prevozi pripravljal štiri leta, a hkrati z dodatnim denarjem krepil nekatere dejavnosti ali omogočal njihov zagon, kot na primer izvajanje ortopedskih operacij v murskosoboški bolnišnici, ki jih prej ni bilo. Dejstvo pa je, da potem, bolj kot finančna možnost za izvajanje storitev, oviro predstavlja pomanjkanje strokovno usposobljenih zdravnikov.