Eksperimentira v prekmurskem narečju

Lani je izdal še pesniško zbirko Seganje in se spet uvrstil na širši seznam za Jenkovo nagrado. Letos je za svojo pesem Ljudski običaj, napisano v prekmurščini, prejel naslov vitez poezije. O njem smo spet več slišali nedavno, ko so verze iz njegove pesniške zbirke Sprehajalec ptic povezali s plesom in jih predstavili na slovesnosti ob odprtju Tedna ljubiteljske kulture.

V narečje spretno vplete zborno slovenščino

»Denis Škofič ima samosvoj in prepoznaven pesniški glas, kar se jasno kaže tudi v pesmi Ljudski običaj,« je med drugim v utemeljitvi ob podelitvi naslova vitez poezije zapisala strokovna žirija. Je dodelana, izpeljana in izkazuje subtilen, pretanjen pesniški glas, pohvalili pa so tudi izbor obravnavane teme, pogum v rabi govorice ter obvladovanje pesniških postopkov. »Presenetljivo je, da se pesnik loteva tovrstne teme, saj ruralne, ljudske tematike v sodobnem slovenskem pesništvu izrazito pogrešamo. Presenetljivo je tudi, da jo upesnjuje v dialektu, v katerega spretno vpleta zborno slovenščino ter tako ustvarja notranjo izpovedno napetost. Uspe mu ustvariti prepričljivo atmosfero in na ključnem mestu preseže sam opis ljudskega običaja ter pesmi kot celoti omogoči, da tudi sama postane premišljena metafora stanja stvari v svetu, v kakršnem živimo.«

Za motiv pesmi Ljudski običaj je izbral lik pozvačina in kako se dva pozvačina odpravita na pot in vabita na poroko. »V začetku sta razigrana, sčasoma njuno veselje in razigranost postaja vse bolj zlobna in napadalna, sama pa vse bolj kosmata in robata,« pove Škofič in nadaljuje, »s tem sem se aluzivno oziroma tekstualno navezal na pesniško zbirko Janeza Ramoveša, ki prav tako piše v narečju, in njegovo pesniško zbirko Skozi okno streljam kurente, kjer prek metafor ali simbolno govori o 2. svetovni vojni in nasilju.«

Simbole je treba na novo razviti

»Pišem v knjižnem jeziku, fascinantno pa se mi zdi pisati v narečju, v mojem primeru prekmurskem,« pravi Denis Škofič, ki je diplomiral na Filozofski fakulteti v Mariboru iz slovenskega jezika s književnostjo. K temu ga je spodbudil tudi roman Črna mati zemla hrvaškega avtorja Kristiana Novaka, ki izhaja iz Medžimurja. Ko se glavni junak v romanu vrne v Medžimurje, preklopi na svoje narečje. V slovenskem prevodu pa so za narečje uporabili prekmurščino. »Fantastično, takrat sem prvič spoznal, kako zelo živ je lahko narečni jezik, še posebno v dialogih. Pa sem si rekel, zakaj ne bi poskusil pisati v narečju, da vidim, ali se da.«
Težje kot pisati v narečju prozo in zgodbe je v narečju pisati poezijo. »To je nekaj čisto drugega, saj moraš pri tem ustvariti tudi simbole, metafore in črpati iz nekega bazena podob. Če prej niso bile uporabljene v narečju, jih moraš na novo razviti in potem tudi upravičiti, zakaj in kako jih uporabljaš.« Za pesem Ljudski običaj, kjer je motiv iz Prekmurja, je z narečjem ponazoril občutje, razigranost, ko situacija postane resna, pa jezik prehaja v knjižno slovenščino.