Beznovska šakala gospodarja koroških gozdov

Se še spomnite dveh majhnih kosmatih kep, tako prikupnih, da bi ju kar stisnili k sebi? Tistih dveh živalic, ki so ju v začetku aprila našli v Beznovcih in za kateri je tudi stroka ocenila, da sta mladiča šakala? Slaba dva meseca sta potem bivala v Zatočišču za zaščitene prostoživeče živali v Svetem Primožu nad Muto, dokler ju niso pred dnevi ponovno spustili v naravo.
Zlatko Golob je veterinar in lastnik zatočišča.

Čeprav ima s svojim moštvom polne roke dela, je našel čas in se razveselil obiska, saj mu je, kot podčrta, Pomurje všeč, ker se tam ljudje trudijo skrbeti za naravo. Filmska zgodba sta bila ta šakalja mladiča, za začetek reče nekoliko hudomušno, nato pa pove: »Žival mora ostati taka, kot je. Ona ne potrebuje človeka, človek je tisti, ki vdira v njeno okolje.« Ni pa bilo prav nič narobe, da je človeška roka v Beznovcih iz narave vzela mladiča divje živali. »Vsaka pomoč živali in sočutje ob tem sta dobrodošla, seveda le v pravi meri,« doda.

Šakalja mladiča so v zatočišču pripravili za bivanje v naravi, da so ju lahko nato ponovno spustili v njuno okolje. Da je vračanje živali v naravo edini cilj zatočišča, poudari veterinar Golob, zato z živalmi nimajo odvečnih stikov, temveč skušajo ohraniti njihovo svojskost. Šakala so pred izpustom cepili proti steklini in prejela sta zvrhano mero vitaminov. Imen ali vzdevkov nista dobila, kajti tega Golob živalim ne daje prav zaradi ohranjanja svojskosti.

V zatočišču skrbijo predvsem za poškodovane prostoživeče živali. Do 700 jih naštejejo na leto, od ježev, plazilcev, ujed, štorkelj, divjadi, pa tudi eksotičnih živali, ki jih imajo ljudje doma. V izpostavah na Primorskem denimo zdravijo želve in galebe, ki jih poškodujejo ladje. Dve živali od treh uspešno vrnejo v naravo, nekaj jih pogine zaradi poškodb, druge morajo usmrtiti, tretje gredo v urejene parke ali vrtove. Nedavno so oskrbeli samca štorklje, ki se je zapletel v žice daljnovoda in si zlomil nogo. Veterinar mu je z operacijo in žebljem iz titana rešil nogo, ker pa samec ne more več leteti, bo šel v ptičji park.

Rešili tudi štorklje, bobra, sove

Starosta veterinarske znanosti ob tem spomni, da so tudi kmetje neprevidni in med košnjo ranijo štorklje, ki so sicer vse bolj ogrožene. »Stalno jim primanjkuje hrane, saj je vedno manj mokrišč. Razmnožile so se tudi vrane, ki v gnezdu napadajo štorkljine mladiče, ko starša odletita po hrano. Ljudje pa nanje streljajo celo med selitveno potjo.« Ena kletka v zatočišču je bila tako polna štorkelj. Živali namreč vedno dajejo v skupine, jate, tako, kot so vajene. V domače okolje v rokavih reke Mure sta se s pomočjo Golobovega zatočišča vrnila tudi dva bobra, ki so ju povozili na pomurskih cestah. »Na podlagi poškodb živali, ki jih oskrbimo, lahko ocenimo, kako zdravo ali nezdravo je neko okolje in narava.«

Ta hip je v zatočišču tudi okoli trideset sov, ki jih hranijo s podganjimi mladiči, da jim privzgojijo plenilski nagon za preživetje. Gre za odrasle sove in mladiče, ki so iz gnezda padli med sečnjo lesa. Prav človek je sovje življenje postavil na glavo, ker gozdna opravila potekajo v skoraj vseh letnih časih, ne le pozimi. Zlatko Golob zato za konec povzame: »Razvitost neke družbe se vidi v skrbi za ljudi, šolstvo, zdravstvo in tudi za naravo. Ni razvita družba tista, ki ima veliko trgovin, močno potrošništvo, ogromno odpadkov in zato živalim oži življenjski prostor.«

Nekje na poti domov, ko sva s fotografinjo Natašo zapustila Sveti Primož nad Muto, kjer se je reka Drava pokazala v vsej svoji veličini, se mi je za hip zazdelo, da sem šakala videl v vzvratnem ogledalu. Krepki morata biti že ti dve kosmati kepi iz Beznovec. Predvsem po zaslugi človeka in njegovega pravilnega odnosa do narave.