Mnogi ljudje zaradi cerkve dvomijo v obstoj Bogapetek, 20.05.2011

Čeprav poznam mnogo krvavih dejstev o katoliški cerkvi, me je film Pesem za razcapance, ki so ga predvajali na POP TV, pretresel. Film, ki je bil posnet po resničnih dogodkih, govori o dogajanjih v prevzgojnem domu za dečke, ki so ga vodili cerkveni predstojniki leta 1939 na Irskem. Prikazuje grozovito psihično in fizično mučenje dečkov, vključno s spolno zlorabo in pri enem dečku je zaradi tepeža s strani župnika prišlo do smrti. V filmu je ta morilec poudaril, da je njegov način discipliniranja otrok božja dolžnost.

Sledi odlomek iz knjige Kdo sedi na Petrovem stolu, izdajatelj Verlag das Wort: »Kdor cerkveni sistem primerja z Jezusovim naukom, ne dvomi, da si je ta sistem izmislila, dala in postavila na sceno razdiralna miselnost Bogu nasprotnih moči. Da bi si cerkev zagotovila pozicijo moči, se sklicuje na najvišjo avtoriteto, ki obstaja, na Boga. Zaradi demagoške trditve, da jo je Bog sam postavil, je Petrov stol izbral idealno bazo, da na njej izvede vsa nadaljnja prisvajanja.

Vedno več ljudi je kritičnih do cerkvene vere. Prvotno so bili mnenja, da je Bog isto kot cerkev. Ker se s cerkvijo ne strinjajo več, zdaj mnogi dvomijo tudi v obstoj Boga. In katerega boga? »Boga«, ki ga je učila in ga uči cerkev? Bog ni cerkveni bog! Kristus ni »Kristus« cerkvenega nauka! Cerkve ne zastopajo Boga, Njegove besede, Njegovega nauka, ampak prav nasprotno – kot dokazuje cerkvena zgodovina vojn in grozodejstev proti posameznikom in proti celim ljudstvom, neizmerno bogastvo, kult osebnosti, korupcija, nemoralnost, zagovarjanje vojn in pobijanja milijard živali za uživanje mesa – zlasti ob velikih cerkvenih praznikih – in še marsikaj. In tisti, ki trdijo, da so kristjani, da, celo »Božji služabniki«, v resnici ne služijo niti Bogu niti Kristusu niti soljudem. Iz veselega sporočila Jezusa, Kristusa, je nastalo »grozilno sporočilo«, vključujoč valjar za ubijanje narave in živali, ki ga oznanja Petrov stol in prav tako njegov zdajšnji privesek, Lutrova cerkev.

Jezus je nas ljudi tudi učil, da naj nobenega človeka ne imenujejo rabi ali duhovnik ali župnik, kaj šele cerkvena eminenca, ekscelenca, kajti samo eden je naš mojster, Kristus. Jezus nas je tudi učil: »Tudi nikogar na zemlji ne imenujte oče; kajti samo eden je vaš Oče, tisti v nebesih.« Če beremo Jezusove besede, ki jih vsebuje Biblija cerkvenih institucij, se vprašamo, zakaj cerkev ravna točno zoper tisto, kar je On učil in živel za zgled.

K stvarem, ki jih je cerkev vedno oznanjala in ne bo nikoli prenehala oznanjati, spada tudi tale nezmotljivi stavek, ki nas uči, da zunaj cerkve  ni odrešitve … Zato odrešitve ne more prejeti tisti, ki kljub vedenju, da je cerkev ustanovil Kristus na božanski način,odklanja, da bi se podredil cerkvi ali rimskemu papežu, Kristusovemu namestniku na zemlji, zavrača poslušnost … » To je prava diktatura! Drznost, s katero cerkev tu zahteva totalno podrejenost, kaže, koliko je oddaljena od Boga. Jezus ni nikdar govoril o Kristusovi cerkvi na zemlji, On ni nikdar zapovedal, da bi se morali podrediti tej cerkvi, in nikdar ni zapovedal, da bi ji morali biti poslušni. To je cerkveni nauk, obvezujoče videnje in »resnica« za vse tiste, ki se še vedno počutijo »doma« v lijakastih in utečenih miselnih šablonah in ker so bili stoletja vzgajani za nesamostojnost, za kimavce in šleve, imajo težave, da se od tega distancirajo.

Jezus ni ustanovil cerkve ter ni imenoval duhovnikov in župnikov, nobenih cerkvenih dostojanstvenikov. Zaradi tega bi bila na podlagi resničnega Kristusovega nauka – prakristjanskega nauka – odvečna cela duhovniška kasta od preprostega pastorja, župnika vse do škofov, kardinalov in papeža.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi