Ljubezen je taboriščnega zapornika obdržala v odlični kondicijisreda, 28.09.2011

George G. Ritchie v knjigi Vrnitev iz prihodnosti:

»Ko je šla maja meseca 1945 vojna v Evropi h koncu, je šla tudi 123. enota z zasedbenimi četami v Nemčijo. Pripadal sem skupini, ki je bila odrejena v neko koncentracijsko taborišče v bližini Wuppertala in moja naloga je bila nudenje zdravniške pomoči pravkar osvobojenim ujetnikom. To je bila moja najpretresljivejša izkušnja mojega življenja, do tedaj sem bil mnogokrat izpostavljen nenadni smrti in poškodbam, toda videti učinek počasne smrti zaradi izstradanja, iti skozi tiste barake, kjer je tisoče ljudi umiralo košček za koščkom skozi več let, vse to je bila neka vrsta nezaslišane groze. V teh razmerah sem resnično potreboval svoje novo spoznanje. Tako sem spoznal Divjega Billa Codyja. Bil je eden od internirancev koncentracijskega taborišča, toda očitno se je zdelo, da tu še ni mogel biti dolgo časa, njegova postava je bila pokončna, oči svetle, njegova energija neuničljiva. Ker je tekoče govoril angleško, francosko, nemško in rusko, poleg svoje poljščine, je bil neke vrste neuradni taboriščni tolmač. Toda, čeprav je Divji Bill delal petnajst ali šestnajst ur dnevno, na njem ni bilo opaziti nobenih znakov utrujenosti. Njegovo sočutje do kameradov sozapornikov mu je sijalo z obraza in k temu soju sem se zatekel, če me je hotel zapustiti pogum. Zato sem bil silno presenečen, ko so se nekega dne znašli papirji o Divjem Billu pred menoj na mizi; v koncentracijskem taborišču je bil od leta 1939! Dolgih šest let je živel ob enaki dieti – smrti od lakote, kot vsak drug spal v istih slabo prezračenih in bolezni polnih barakah, pa vendar brez najmanjšega telesnega ali duševnega poslabšanja. Še bolj nerazumljivo pa je bilo to, da ga je prav vsaka skupina v taborišču gledala kot prijatelja. V nekem prostoru, kjer so najrazličnejše narodnosti ujetnikov skoraj tako sovražile druga drugo, kot so vse sovražile Nemce.« Bill je avtorju knjige povedal svojo »skrivnost« zdravja: »Živeli smo v judovskem delu Varšave. Moja žena, najini dve hčerki in najini trije sinovi. Ko so Nemci dosegli našo ulico, so vsakogar postavili ob zid in streljali z avtomatskim orožjem. Prosjačil sem, naj mi dovolijo umreti s svojo družino, toda ker sem govoril nemško, so me vtaknili v eno od delovnih skupin.  Potem sem se moral odločiti ali naj se vdam sovraštvu do vojakov, ki so storili tisto, odločitev je bila enostavna, res. Odločil sem se za to, da ostanek svojega življenja – pa naj bo to le nekaj dni ali mnogo let – preživim tako, da bom ljubil vsakogar, ki ga bo zaneslo na mojo pot.« Ljubiti vsakogar… to je bila moč, ki je obdržala moža v vseh njegovih odpovedovanjih tako krepkega.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi