Dokazi o hudi škodljivosti umetnih gnojil obstajajo že desetletjaponedeljek, 10.10.2011

V zadnjem času v javnost curlja vedno več dokazov o škodljivosti umetnih gnojil in pesticidov, če samo pomislimo na množične pomore čebel. Toda s posledicami kemičnega gnojenja in škropljenja so se mnogi ljudje soočali že v dvajsetem stoletju. O tem izčrpno pišeta avtorja Peter Tompkins in Christopher Bird v knjigi Skrivnostno življenje rastlin. Objavljamo nekaj odlomkov iz knjige.

 

 

Decatur v Illinoisu, kmetijska skupnost v osrčju žitorodnega področja Združenih držav. Ko se je iztekalo poletje 1966, soparno vroče in zadušljivo, je bila koruza na poljih tako visoka, kot je visoko oko slona in je obljubljala v vseh ozirih bogato žetev. V dvajsetih letih po koncu druge svetovne vojne so kmetje z uporabo nitratnih gnojil skoraj podvojili pridelek koruze na poljih, ne da bi se zavedali smrtne nevarnosti, kateri so se izpostavljali. Naslednjo pomlad je eden od 87. tisoč meščanov Decaturja – njegov dohodek je bil neposredno odvisen od uspešnosti koruznega pridelka – opazil, da je imela skodelica pitne vode iz kuhinjske pipe čuden okus. Ker je voda prihajala naravnost iz Decaturskega jezera, je odnesel vzorec na pregled zdravstveni inšpekciji. Dr. Leo Michl, zdravstveni uradnik v Decaturju, se je zgrozil, ko je ugotovil, da koncentracije nitrata v voda jezera niso bile le previsoke, ampak potencialno smrtonosne. John Nichols, zdravnik in kirurg, ki je v Atlanti v Texasu ustanovil Natural Food Associates (Pristaši naravne hrane) je poročal, da je inšpekcijski ogled kmetij po vsem ameriškem srednjem zahodu razkril, da je bila med pridelavo koruza tako obilno gnojena z umetnim dušikom, da ni bila zmožna pretvarjati karotena v vitamin A, in da je v živinski krmi, izdelani iz take koruze, tudi primanjkovalo vitaminov D in E.

 

Umetna gnojila preprečujejo naravno vezavo dušika

 

V znanstvenih krogih so se na osnovi resnice, ki je prišla v javnost o koruznem področju v Illinoisu, že začele viharne polemike, ko je Dr. Barry Commoner, direktor Centra za biologijo naravnih sistemov pri washingtonski Univerzi v St. Louisu na letni konferenci Ameriškega združenja za napredek znanosti predstavil preroško znanstveno razpravo o zvezi med dušikovim gnojilom in stopnjo vsebnosti nitrata v rekah srednjega zahoda. V svoji knjigi Zaključeni krog je označil industrijo dušikovih gnojil v njenem silovitem pehanju za dobičkom kot eno od »najbolj premetenih poslovnih špekulacij vseh časov«. Dokazi kažejo na to, da se v prisotnosti umetnega dušika zaustavi naravna vezava dušika iz zraka s pomočjo bakterij v zemlji in posledično je za kmete vedno težje opustiti uporabo umetnega izdelka. Kakor droge, ki povzročajo odvisnost, dušik iz umetnega gnojila ustvarja povpraševanje po samem sebi, ker so se kupci pustili »ujeti« na izdelek.

 

Dr. William Albrecht, profesor talne znanosti na univerzi v Missouriju, ki se je pred več kot četrt stoletja domala sam prizadeval, da bi poudaril pomen zdrave zemlje za pridelke, živali in ljudi, trdi, da so glede analiziranja krme krave pametnejše od ljudi. Ne glede kako visoka in zelena je krma videti na pogled, kadar je zrastla ob presežku umetnega dušika, pravi Albrecht, krava jo bo zavrnila in bo raje popasla krajšo okoliško travo. »Čeprav krava ne zna razvrščati krmilnih pridelkov po različnih imenih, ali po tonaži pridelka na hektar, se bolje kot vsak biokemik spozna na ocenitev njihove hranilne vrednosti.«

 

Albrechtove dolgoletne raziskave je cenil direktor znanstvenih raziskav Francoske veterinarske šole v Alfortu, blizu Pariza, dr. Andre Voisin. V svoji knjigi Zemlja, trava in rak je bralcem razkril osupljivo zbirko podatkov, ki ponazarjajo, da so najvišji izvedenci za ocenjevanje agronomskih metod živali in rastline na zemlji in ne kemiki v laboratorijih. Voisinu se zdi, da je porast industrije umetnih gnojil povzročil, da se človek mehanično in brez razmišljanja v tolikšnem obsegu zanaša na njene izdelke, da je pozabil na svojo globoko povezanost z zemljo, kakršno je naredila narava, in da utegne njegova ponareditev prahu, iz katerega izhaja, zapečatiti njegovo usodo na tem planetu. Čeprav je ta problem star komaj sto let, se geometrično stopnjuje in odraža v močnem povečanju degenerativnih bolezni pri obeh, živali in človeku, kar je posledica pretirane uporabe umetnih gnojil.

 

Predstavniki industrije umetnih gnojil so se posmehovali

 

Albert Howard, mlad mikolog in predavatelj o poljedelstvu na Imperial Department of Agriculture na Brabadosu v Zahodni Indiji, je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja spoznal, da je rodovitnost zemlje celotna osnova za odpravo bolezni rastlin in živali. Razvil je postopek za proizvodnjo humusa, ki je postal znan kot »indorski postopek«. V kratkem času je ugotovil ne samo, da so donosi njegovega bombaža trikrat večji od tistih iz okolice, ampak, da je bil bombaž izredno zdrav, brez bolezni. Na temelju svojih ugotovitev je napisal knjigo Odpadni produkti poljedelstva: njihova raba v obliki humusa. Knjigo so po vsem svetu pozdravili z naklonjenimi in celo navdušenimi ocenami. Toda ko so knjigo razposlali poljedelskim znanstvenikom, ki so se ukvarjali s problemi bombaža v raziskovalnih postajah po celotnem britanskem imperiju, je bil sprejem sovražen in celo zavirajoč. To je bilo zato, ker je Howardova uspešna metodologija izpodbijala ukoreninjena prepričanja, da lahko samo gojitvene metode izboljšajo donose bombaža in kvaliteto rastlinskih vlaken in da je treba bolezni omejiti z neposrednim napadom s pesticidi. Kasneje, ko je predaval Britanskemu klubu kmetovalcev o »Obnovitvi in ohranjanju rodovitnosti« so se predstavniki industrije umetnih gnojil med poslušalci njegovim zamislim posmehovali.

 

Zdravnik opustil uživanje hrane iz umetnih gnojil in je pozdravil srce

 

Po drugi svetovni vojni, v starosti sedemintrideset let je bil Joe Nichols priznan zdravnik in kirurg v Atlanti v Texasu, ko je pretrpel  težak srčni napad, zaradi katerega bi bil skoraj umrl. Za njegovo bolezen ni bilo rešitve, razen nitroglicerinskih tablet, ki so olajšale bolečine v prsih, a so povzročile enako mučne glavobole. Ker ni imel nobenega pametnejšega dela, je prelistaval oglase v reviji o kmetovanju in je po naključju naletel na kratko sporočilo »Ljudje, ki jedo naravno hrano, pridelano na rodovitni zemlji, nimajo srčnih bolezni.« Kot zdravnik je neštetim bolnikom svetoval dieto. Toda kratko sporočilo v reviji mu ni dalo miru: kaj je bila naravna hrana? Kaj je bila rodovitna zemlja? »Mislil sem, da zemljo narediš rodovitno s tem, da nanjo odlagaš komercialna gnojila.« Danes, več kot trideset let pozneje, je 25 hektarov velika kmetija Joe Nicholsa blizu Atlante v Texasu ena od državnih znamenitosti, srčni napad ga ni nikoli več prizadel. Na njegovi kmetiji ni nikoli več prišla v zemljo niti trohica umetnega gnojila, ampak samo naravni kompost. Nichols je uvidel, da je vse življenje jedel »hrano slabe kakovosti«, hrano, ki je zrastla iz zastrupljene zemlje, hrano, ki je vodila naravnost v močan srčni napad.

 

Rodovitna tla imajo naravno imunost pred boleznijo

 

Nichols pravi, da če zemlja ni primerno rodovitna in bogata z mikroorganizmi, se ves proces pokvari ali zastane. Da se mikroorganizmi ohranjajo pri življenju, je treba zemlji dodajati velike količine razkrajajočih se organskih snovi. Na gozdnih tleh se vračajo nazaj v zemljo snovi odmrlih rastlin in poginulih živali. »Moralo bi biti očitno, da je zemlja življenjskega pomena za zdravje. Zdrava zemlja, pravilno gnojena s kompostom, s pravimi bakterijami, glivami in deževniki, brez kemičnih gnojil in pesticidov, rodi močne, zdrave rastline, ki naravno odganjajo mrčes. Zdrave rastline naredijo močne, zdrave živali in močne, zdrave ljudi. Rodovitna tla imajo naravno imunost (zavarovanost) pred mrčesom in boleznijo, kakor ima tudi pravilno hranjeno telo imunost pred boleznijo. Žuželke in črvi imajo težnjo, da se usmerijo k rastlini ali k polju rastlin, ki je že bilo oslabljeno zaradi bolezni ali nepravilnega razvoja.« Končni rezultat kemičnega kmetijstva, pravi Nichols, je vedno bolezen: najprej zboli zemlja, nato rastlina, nato žival in nato človek. »Vsepovsod po svetu, kjer uporabljajo kemično kmetovanje, so ljudje bolni. Edine, ki imajo od tega korist, so družbe, ki proizvajajo kemikalije.« Kljub uporabi kemičnih pesticidov žuželke zmagujejo in povzročajo vsako leto na pridelkih škodo v vrednosti štiri milijarde dolarjev.

 

Nizki udarci kemične in prehrambene industrije

 

Ko je Nichols spoznal, kaj se dogaja v deželi kot posledica obojega, kemičnega gnojenja in kemičnih pesticidov, je med drugim z drugimi zdravniki in znanstveniki ustanovil Natural Food Associates, NFA, (Pristaši naravne hrane). Domala takoj sta poljedelska kemična industrija in prehrambena industrija poskušali zbuditi nezaupanje v NFA in jo imenovali prehranske sanjače, blebetače in šarlatane. Začetnim obrekovalcem so se kmalu pridružili Ministrstvo za kmetijstvo Združenih držav in Ministrstvo za zdravje, vzgojo in blaginjo, ki so delovali preko FDA (Food  and Drug Administration) in celo Ameriško zdravniško združenje. Začeli so s propagandno dejavnostjo, da bi Američane prepričali, da NFA pripoveduje čiste izmišljotine. Zvezde predstave so bili dr. Fred Spare in dr. Jean Mayer, predsednik katedre za prehano Medicinske fakultete pri Harvardski univerzi, ki je vztrajal pri tem, da je vse, kar mora Američan storiti, da bi dobil pravilno uravnoteženo dieto, da gre v najbližjo špecerijsko trgovino in nakupi izbor iz štirih prehrambenih skupin: sadja in zelenjave, mleka in mlečnih izdelkov, jedi iz žitaric, mesa in jajc.

 

Zaradi pesticidov vedno več duševno zaostalih otrok

 

V knjigi Tiha pomlad je Rachel Carson pojasnila, da je okolje, ki podpira človekovo življenje, preobremenjeno do skrajne točke pred razsulom. Soodnosnost med porastom v številu rojstev umsko zaostalih otrok in rastjo uporabe umetnih gnojil in strupenih kemikalij je osupljiva. Leta 1952 se je rodilo dvajset tisoč duševno zaostalih otrok. Leta 1958 jih je bilo 60 tisoč, šest let pozneje pa je številka narastla na 126 tisoč in leta 1968 jih je bilo precej več kot pol milijona.

 

Kako odpraviti lakoto v svetu?

 

Dokazi o nevarnosti umetnih gnojil in škropiv iz knjige Skrivnostno življenje rastlin so nedvoumni, toda ali ni to nujno zlo, da lahko s kemičnimi sredstvi nahranimo več ljudi? Stanko Valpatič, predsednik Združenja za razvoj miroljubnega kmetijstva na to odgovarja: 

»Danes je kljub množični reji živali in vsem strupom in kemiji, ena tretjina ljudi na Zemlji lačnih oz. vsak dan zaradi lakote umre 40.000 otrok. Grozljiv podatek, vendar resničen. In zakaj? Le redki poznajo resnični odgovor katerega se ga poskuša prikriti, je pa že dolgo znan, verjetno tudi odgovornim v naši vladi, vsaj moral bi biti in se glasi: Množična reja živali v zahodnem svetu je eden izmed glavnih krivcev za lakoto v tretjem svetu. Poglejmo zakaj: Na površini zemlje, ki služi za krmo živali, z mesom teh živali nahranimo deset ljudi, če bi bila zasejana npr. z grahom, prosom, lečo ali ječmenom, piro… namenjeno za hrano ljudi, pa nahranimo sto ljudi. Izračunano in dokazano je, da bi se dodatno lahko prehranilo 100 milijonov ljudi, če bi se poraba mesa v industrijskih deželah zmanjšala samo za 10 %.

Poglejte 70 % vseh obdelovalnih površin uporablja človeštvo za hrano za živali in le 30 % za hrano ljudi. Torej če nebi imeli živinoreje kot predlagamo v miroljubnem kmetijstvu bi razpolagali še s tistimi 70 % obdelovalnih površin ki bi tako bile namenjena za pridelovanje hrane ljudi. Tako bi zelo enostavno rešili lakoto, pridelali zelo, zelo kvalitetno hrano, v večjem obsegu bi odpadli kemijska in farmacevtska industrija, ker bi ljudje s brezmesno in nezastrupljeno hrano bili vedno bolj zdravi. Da ne govorimo kakšen prispevek bi to bil za zmanjšanje klimatskih sprememb in čistost voda. Henning Steinfeld, vodja oddelka FAO za informacije o živinoreji in politiko živinoreje ter glavni avtor poročila, pravi: „Živinoreja je eden od največjih povzročiteljev današnjih najpomembnejših okoljskih težav. Za izboljšanje razmer je nujno potrebno ukrepanje.“(Rim, 29. november 2006).“

 

Damjan Likar