Cerkev veže ljudi v svojo organizacijo z zastraševanjemnedelja, 15.05.2011

V Gorenjskem glasu je bil objavljen intervju s Spomenko Hribar pod naslovom Za spravo nam manjka sočutja. V njem med drugim pravi:

Cerkev je po francoski revoluciji s papežem Pijem IX znova začela pridobivati na moči. Vendar ne s Kristusovim naukom, ampak z ločevanjem duhov. Pri nas je bil najbolj zvest služabnik papeža slovenski teolog dr. Anton Mahnič. Spisal je pravilnik o ločevanju ljudi. Naj navedem nekaj izsekov njegovih pravil: »Da se ne nelezeš liberalne kuge, ravnaj po naslednjih pravilih. Ogibaj se občevanja z liberalci kakor kuge, če pa je že nujno, da imaš kak posel z njim, občuj z njim le oficialno, kakor zdravnik z okuženim človekom. Ne bodi z njim zaupni prijatelj, ne občuj z njim, ne hodi jih obiskovati…«

Takrat je postavil enačaj, da je pravi Slovenec le katoličan. In naprej: »Ne bodi z nobenim liberalcem intimen prijatelj, sicer boš potrjen v svoji zlobi (…) Ne obsojaj katoliških piscev in dobrih prijateljev zaradi enega majhnega prekrška, kakor ne hvali liberalnih bistveno slabih zaradi ene drobtinice dobrega…«

Mahnič je misel o ločevanju bržkone črpal iz Svetega pisma, kjer na mnogih mestih najdemo pravo pravcato hujskanje proti drugovercem:

Primer:  “So kakor brezumne živali, po naravi rojene za to, da jih lovijo in pobijajo, ... sramotni madeži so ..." (2. Pet 2, 12 sl.)

Morda je dr. Mahnič navdih črpal tudi od Ambrozija »svetega«, ki je izjavil: »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov.«

Ali pa v knjigi Vera cerkve kjer piše: »Sveta rimska Cerkev, ustanovljena z besedo našega Gospoda in Odrešenika, trdno veruje, priznava in oznanja, da nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani, ampak tudi ne Judje, ne krivoverci ali od edinosti ločeni, ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili. Toliko pomeni edinost telesa Cerkve, da cerkveni zakramenti koristijo za zveličanje samo tistim, ki ostanejo v njej, in da posti, miloščina in druga pobožna dela in vojaška služba krščanskega življenja samo tem pridobijo večno plačilo. Naj kdo daje še toliko miloščine, naj bi tudi kri prelil za Kristusovo ime, vendar ne more biti rešen, če ne ostane v naročju in edinosti Katoliške cerkve. Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvesteje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš.«

Po nauku Katoliške cerkve nimajo pravice do življenja, ne samo drugoverci, pač pa tudi npr. vegetarijanci, ateisti, homoseksualci, prešuštniki ...

Cerkev v vsej svoji zgodovini nikoli ni novačila ljudi s Kristusovim naukom, pod čigar imenom se predstavlja. Njen nauk in njena dela, ne samo, da nimajo nič opraviti z naukom Jezusa Kristusa, ampak mu celo nasprotujejo. Ta institucija torej zlorablja ime Jezusa Kristusa.

Novačenje rimsko katoliške cerkve temelji v glavni meri na zastraševanju. Včasih je bil to predvsem strah pred smrtjo, kajti kdor je kakorkoli nasprotoval tej instituciji, je bil drugačne vere, ni želel jesti mesa, se je upiral krstu in vpoklicu v vojsko, mu je pretila smrtna kazen. Da ne govorimo o genocidih nad ženskami, Indijanci, prakristjanskimi skupnostmi, npr. Bogomili, Katari…

Nekatere  ljudi je katoliška cerkev bržkone ubila tudi po navdihu sledečega citata iz Biblije: “Če pa bi kdo predrzno ravnal in ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo gospoda, tvojega boga ali sodnika, ta mora umreti; ...” (5. Mojzes 17, 12)

Danes katoliška cerkev uporablja bolj psihološke trike, da veže nase ljudi. Poglejmo enega od teh trikov. 

Krst novorojenčkov

Na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve piše: »Otrok se rodi. Po katoliškem nauku je za novorojenčka zdaj "odrešenjsko nujno", da je krščen (kat. katekizem str. 1277). Starši imajo "naročilo" (1251), da prinesejo otroka k krstu - sicer bi mu kratili "neprecenljivo milost, da postane Božji otrok (1250). Torej, če ni krščen, po katoliškem nauku sploh ne more postati Božji otrok. Neverjetno.

Če otrok umre nekrščen, ne bi prišel v "Božje gledanje", torej ne v nebesa, ker se ga še naprej drži "izvirni greh" (Neuner-Roos, 526, glej okvir 7. str. 8). Tudi po luteranskem nauku je krst "odrešenjsko nujen", zato ga starši "naj ne kratijo" otroku.

Po katoliškem nauku morajo "duše, ki so umrle v težkem grehu" v večni pekel. "Ta obstaja za duše, ki so bile obremenjene samo z izvirnim grehom (ki velja kot "težki greh"), z izgubo "Božjega gledanja". (Neuner-Roos, Der Glaube der Kirche, S. 530) Ta zadeva nekrščene dojenčke in male otroke. "Za duše z osebnimi grehi" obstaja pekel vrh tega "v peklenskih mukah". Nevarnost, da izgubi ne samo "gledanje Boga"; temveč mora preko tega za vso večnost trpeti strašne muke, bi po katoliškem nauku za nekščenega otroka začela v trenutku, ko loči dobro od zla in lahko zagreši "težki greh." Vse to je nasprotje temu, kar je hotel Jezus. Oni ni učil niti večnega pekla niti krsta dojenčka, temveč je rekel: "Sledite mi!"

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi