Pošlji prijatelju

• Domov
• Pomurska skupnost
• Blogi: uporabniki
• Če ste katolik, preverite če niste že prekleti

Če ste katolik, preverite če niste že prekletinedelja, 03.04.2011

Katoliška cerkev je z dogmami večno preklela večino svojih vernikov Kot teolog bi vam sedaj rad predstavil nekaj dejstev o katoliški cerkvi, o katerih večina članov Katoliške cerkve ničesar ne ve. Mnogim je znano, da različna verska gibanja zase trdijo, da ljudi vodijo v večno odrešitev. Mnogi tudi vedo, da na primer katoliška cerkev nepreklicno trdi, da protestanti ali luteranci, če se ne vrnejo v katoliško cerkev, ne morejo doseči večne odrešitve. Ali tudi veste, da je večina pripadnikov RKC prav tako zapravila svoj dušni blagor in to ne po mnenju luterancev, ampak na osnovi predpisov katoliške cerkve? Lahko se čudite – toda dejstva govorijo jasno govorico. Katoliška cerkev obljublja, da ljudi vodi k Bogu in v večno odrešitev. Pri tem se je treba držati dogem katoliške cerkve, obredov, ceremonij in predvsem prejeti zakramente. Mnogi bralci bodo zdaj vprašali: »Da, to vendar delam. Redno hodim k maši, prejemam zakramente in vem da so mi grehi odpuščani. Tako mislijo verniki katoliške cerkve, da so si zagotovili dušni blagor. Ampak pozor! Tudi če nevede živite proti cerkvenemu nauku in dogmami in v tej nevednosti umrete, je vaša duša vseeno prekleta! Zato se izplača natančno zvedeti kaj Katoliška cerkev uči, da ne bo presenečenja na drugem svetu. Večina mogoče že zato ne pozna dogem, ker jih v župnikovih pridigah, v govorih, pastirskih pismih itd. tako rekoč nikdar ne omenjajo in ker sploh ne vedo, v kateri knjigi jih najdejo. Vsi citati, ki jih bomo danes omenili, izvirajo iz uradnega učbenika Vere katoliške cerkve, v kateri piše, da »vsebuje najpomembnejše listine o katoliški veri od časov apostolske veroizpovedi do današnjih dni. … Ravno danes ima vernik pravico in dolžnost, da ve, kaj je v listinah oznanjevanja cerkev sama rekla in govori o svoji veri.« In v tem uradnem učbeniku je jasno in naravnost napisano: »Kdor ne sprejme celotnega cerkvenega sporočila, napisanega kot nenapisanega, naj se ga izključi.« Grožnja z »večnim peklom« Pri tem beseda »izključi« pravzaprav zveni relativno nedolžno. Človek dobi vtis, kot da bi nekoga izključili iz društva, ker ne spoštuje pravil. V resnici je beseda »izključi« v dogmah katoliške cerkve sinonim za grško in latinsko besedo »anathema sit«. Prevedeno to ne pomeni nič drugega kot: »ta naj bo preklet« - mišljen je tisti, ki ne verjame ali dvomi v prej citirano dogmo. »Ta naj bo preklet« tudi pomeni: na večno preklet. To si je treba predstavljati! Kdor tudi samo podvomi v del številnih dogem, ki večini katolikov sploh niso poznane ali pa da jih ne spoštuje – mogoče, ker jih morda sploh ne pozna – ta tvega, da bo za večno pristal v peklu. In besedo »večno« katoliška cerkev in mi teologi razumemo povsem dobesedno. »Trpljenje, ki se nikoli ne neha« je napovedano tistim, ki ne verujejo v to, kar so kdaj napisali katoliški teologi in je papež na koncilu razglasil za dogmo, oziroma obvezujočo dogmo. Dodatno še opazka, da naj bi – po izjavi katoliške cerkve – Bog sam na večno preklel dotičnega človeka. Kdor že tu podvomi, če Bog ljudi dejansko za vedno in na večno prekolne na pekel, ampak verjame v to, da bo popolni Bog nekega dne vse in vsako dušo rešil in odvedel v popolnost, ta je po katoliškem nauku že v zmoti, to pomeni je preklet. Kajti v knjigi Vera cerkve beremo tole dogmo: »Kdor reče ali verjame: da je kazen zlih duhov in brezbožnih ljudi le časovna in se bo končala po določenem času, in da potem pride do popolne vrnitve (Apokatastasis) zlih duhov in brezbožnih ljudi, tega naj se izključi.« Kdo še verjame v deviškorodnost? Praktično si poglejmo dejanski položaj z ozirom na avtoritarne cerkvene dogme: vemo, da v današnjem presvetljenem času mnogi ljudje na primer več ne verjamejo trditvi katoliškega nauka, da je Marija kot devica spočela in rodila Jezusa. Neka anketa je pokazala, da na primer 83% Nemcev in 78% Avstrijcev ne verjame izjavi te dogme – »da je Jezusa Kristusa… zanosila Marija, večna devica, s sodelovanjem Svetega duha …« Kako lahko sploh razumemo takšno dogmo, ko vendar nasprotuje vsaki biološki in racionalni predstavi? Prav na primeru dogme o domnevnem deviškem rojstvu vidimo, da so predstave iz poganstva pritekle v katoliški nauk. V poganstvu je večkrat obstajal kult velike boginje npr. Izis kot matere. Tam je potem pogosto prav tako pomenilo, da je vsakokrat boginja rodila sina brez sodelovanja moškega – torej deviško rojstvo. Cerkev se je torej naslonila na poganstvo in prevzela mnoštvo poganskih elementov, da bi povečala število članov. To je bilo izhodišče pri oblikovanju dogem. Pamet – cerkvi nezaželena Dober analitik, ki domnevno – četudi bi bil katolik – prav tako malo pozna posamezne dogme kot tudi drugi ljudje, bi gotovo rad podrobneje vedel, za kaj gre. Zato bomo na tem mestu dobesedno predstavili nekaj dogem: Najprej dogma, ki dokazuje, da pamet v katoliški veri ne kotira ravno visoko. Takole gre: »Kdor reče, da v božanskem razodetju pravzaprav ni resničnih skrivnosti, ampak bi lahko vse dogme s pomočjo pravilno izoblikovane pameti na osnovi naravnih zakonov razumeli in dokazali, tega naj se izključi.« Bilo bi zanimivo vedeti, če člani »papeške akademije znanosti« poznajo to dogmo – domnevno ne. V bistvu bi morali vsi znanstveniki takoj izstopiti iz cerkve – kajti tu se jim predstavlja Boga, ki noče imeti opravka s svojimi lastnimi naravnimi zakoni. Boga, ki malo spoštuje pamet in razum človeka – človeka, ki je bil vendar ustvarjen po Njegovi podobi. Domnevno Boga, ki ima skrivnosti pred ljudmi – kot da Bog to potrebuje! Ljudem nudijo vero, ki sme vsak trenutek nasprotovati zakonom logike. Kot da Bog ne bi mogel po ljudeh, ki jih je presvetlil, ljudem tako pojasniti Svojih zakonov, da jih lahko razume vsakdo ter ustrezno svoji zavesti vzame iz njih tisto, kar mu je kot duhovna hrana trenutno koristno. Marija pa naj ne bi za sabo imela samo deviškorodnosti, ampak bila tudi s fizičnim telesom sprejeta v nebeško veličastje. Ustrezna dogma na to temo se glasi: »…to je po Bogu razodeta verska resnica, da je bila brezmadežna, vedno deviška Božja mati Marija po dopolnitvi svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo sprejeta v nebeško veličastje.« Kako se bo Marija le znašla v nebeških območjih, če ima kot edino žensko bitje materialno telo? Kaj vse je treba verovati … Nadaljnja dogma se nanaša na papeža: »Mi določamo, da imata Sveti Apostolski stol in rimski škof prednost po vsej zemeljski obli …« To seveda pomeni, da ima papež po vsej zemeljski obli pravico določati, vključujoč tista ljudstva in ljudi, ki niso katoliki. Marsikateri vernik nima težav samo s papežem, ampak tudi z razkošjem cerkve, z njenimi verskimi obredi in s ceremonijami. Toda katoličan je po dogmi zadolžen verovati v naslednje: »Kdor reče, da so opravila pri božji službi, oblačila in zunanji znaki, ki se jih poslužuje katoliška cerkev, prej pot v brezbožnost kot sredstvo k pobožnosti, naj se ga izključi.« In dogma, ki zapoveduje papeževo nezmotljivost:»… Kadar rimski škof uči z najvišjo močjo (ex cathedra), to pomeni, da pri opravljanju svoje dolžnosti kot pastir in učitelj vseh kristjanov na najvišjem, apostolskem uradnem položaju dokončno odloča … potem ima …tisto nezmotljivost, s katero je hotel božanski odrešitelj … opremiti svojo cerkev. …Če si je kdo – Bog obvaruj – dovolil ugovarjati naši dokončni odločitvi, naj bo izključen.« Tu se je papež pravno izenačil z Bogom in zato si je pripisal titulo »sv.oče », čeprav v Bibliji, katero bi moral dobro poznati, piše: « ... imate samo enega očeta, tistega v nebesih«. Ali čaščenje relikvij: koliko katoličanov resnično veruje, da iz relikvij prihaja magična moč ali da jih je treba častiti: »Obsojati je treba takrat, ko ljudje trdijo, da relikvijam svetnikov ne dolgujemo čaščenja, dokazov časti ali da so nekoristne …« Te ljudi »je cerkev že obsodila in jih zdaj ponovno obsoja«. Lahko bi se kakšen član RKC sedaj vprašal: Kako je, če rečem: v štiri ali pet dogem lahko verjamem, toda v dve ali tri druge pa ne? Če je zame več dogem pravilnih kot napačnih, bi po pravici kljub temu morala zame obstajati neke vrste večna blaženost, mogoče razdeljena na stopnje? V katoliški cerkvi v zvezi s tem obstaja princip: »Vse ali nič«. Človeku ni omogočeno, da bi se držal tega, kar se njegovemu razumu in srcu zdi sprejemljivo, ampak mora verovati vse, kar je bilo kdaj sklenjeno na koncilu ter sprejeto v sistem rimsko-katoliških dogem. To zapoveduje tudi dogma: »Kdor ne sprejme celotne cerkvene tradicije – napisane kot nenapisane – je izključen.« Torej mora kot podložnik sprejeti vse , kar predpiše cerkev (pozor: cerkev, ne Bog!) in sicer do zadnje podrobnosti, če se želi rešiti večnega prekletstva. Vse več cerkvenih kristjanov v svojem življenju in veri ne sledi več temu cerkveno dogmatskemu nauku in se ravna po principu logičnega življenja. Ta pravi, da če človek želi spoznati resnico, mora vključiti srce, razum in lastno vest in se ravnati v svojem življenju po božjih zakonih, katere pravi kristjan najde v naukih Jezusa, Kristusa. Moris Hoblaj, teolog in sociolog