Bog ljubezni nima ničesar skupnega s katoliškim bogomsreda, 16.03.2011

Na strani http://www.pozareport.si so objavili novico o senatorju Nebraske, ki je tožil Boga, kajti prepričan je, da je za vse trpljenje na svetu kriv Bog.

Mnogi ljudje, morda tudi omenjeni senator, so zaradi cerkve izgubili vero v Boga. Kajti mnogi ljudje enačijo Boga in cerkev in ko vidijo, kaj je cerkev počela in še vedno počne v imenu Boga, potem nočejo več slišati za Boga. Vendar pa Bog ljubezni nima ničesar skupnega z okrutnim katoliškim bogom, v imenu katerega je cerkev  pomorili okoli sto milijonov ljudi (inkvizicija, križarske vojne, pregon čarovnic, osvajanja Amerike, trgovina s sužnji, genocid nad Srbi…) in v imenu katerega pošilja v večni pekel vse, ki niso katoliki. V imenu katoliškega boga je cerkev izvedla tudi genocid nad Indijanci, kar je opisano v knjigi Uničevanje Indijancev in evangelizacija, avtorja Bartolome de Las Casasa, citiram: »Kristjani so na konjih in z meči in sulicami začeli z okrutnostmi in poboji, ki jih Indijanci niso poznali. Prihajali so v vasi in sekali otroke in starce in noseče žene na koščke in jim parali trebuhe kakor jagnjetom, ki so se zatekla v stajo. Stavili so, kdo z enim samim zamahom preseka človeka na pol ali mu loči glavo od trupa ali z enim sunkom z nožem odpre drobovje. Otroke so trgali z materinih prsi, jih prijemali za noge in z glavo udarjali ob skale. Drugi so jih preko ramena metali v reko in se krohotali in šalili rekoč: "Utopi se lopov!" Vse tiste, ki so jim bili na poti in druge otroke skupaj z materami so zaklali. Naredili so tako dolga vešala, da so se stopala obešenca skoraj dotikala tal. Indijancem v skupinah po trinajst ljudi so na čast in spoštovanje našega Odrešenika in dvanajstih apostolov pod nogami zanetili ogenj in jih žive sežgali. Drugim so vzdolž telesa privezali suho slamo in jih tudi zažgali. Nekaterim, še posebno pa tistim, ki so se hoteli osvoboditi, so odrezali obe roki in jim jih obesili okoli vratu, rekoč: "Ponesite pisma!", kar pomeni: ponesite novice tistim, ki so se poskrili v hribih. Gospodarjem in plemenitašem so ponavadi pripravili takšno smrt: privezali so jih na mreže, ki so jih naredili iz lesenih palic. Podnje so položili žerjavico in jih pustili, da so počasi, med kriki in v mukah in obupu, spustili svojo dušo. Nekoč sem videl, da so štiri ali pet posestnikov in veljakov, privezali na kole in jih počasi sežigali (in še danes mislim, da je teh kolov moralo biti še več). Ker je bilo njihovo kričanje neznosno in so se umirajoči zasmilili poveljniku (ali pa zaradi hrupa ni mogel spati), jih je ukazal zadaviti. Sodnik pa je bil hujši kot rabelj, ki jih je sežigal (vem kako se imenuje, celo njegovo družino sem spoznal v Sevilli), in tega ni hotel storiti. Z lastnimi rokami jim je vtaknil palice v usta, da ne bi mogli kričati. Nato je netil ogenj, dokler se niso živi scvrli - torej, dokler ni dosegel svojega namena.Vse zgoraj omenjeno sem sam videl in še neskončno drugih stvari. Če so le mogli, so Indijanci zbežali v gore in okoliško hribovje pred tako nečloveškimi in neusmiljenimi ljudmi, ki so bili bolj kruti od samih zveri in so se izkazali za iztrebljevalce in glavne sovražnike človeške vrste. Zato so kristjani naučili in zdresirali hrte, zelo hude pse, ki so takoj, ko so videli kakšnega Indijanca, planili nanj, ga v hipu raztrgali in ga požrli kot kakšnega prašiča. Ti psi so prelili veliko krvi in poklali mnogo ljudi. V tem osvajalskem pohodu katoličanov je bilo umorjenih 75 milijonov Indijancev, veliko jih je umrlo tudi zaradi suženjstva in bolezni, ki so jih prinesli belci.«

Damjan Likar, Ostrožno pri Ponikvi