Pogovor z Dušanom Lanščakom, dobitnikom priznanja najmenedžer Jugovzhodne in Srednje Evrope v kategoriji veliki biznispetek, 30.07.2010

V začetku julija so v Sarajevu že dvaindvajsetič razglasili najuspešnejše menedžerje in družbe iz Jugovzhodne in Srednje Evrope. Med 2.326 nominiranci so tokrat priznanja podelili 40 najboljšim, v kategoriji veliki biznis pa je ta naslov pripadel Dušanu Lanščaku, direktorju mlekarne v Tuzli, ki je v večinski lasti Ljubljanskih mlekarn. Je edini Slovenec, ki dela v Bosni in Hercegovini, ki je prejel to prestižno priznanje. Dušan Lanščak, diplomirani ekonomist, je začel v soboškem Potrošniku, kjer je delal 24 let, in nato nadaljeval v Živilih, zdaj pa svojo poklicno kariero nadaljuje v tujini, v Bosni in Hercegovini.

V Bosno me je pot zanesla povsem po naključju, saj sem prišel v stik z enim od direktorjev Droge, ki je iskal ljudi za tujino. Razmere v Prekmurju takrat niso bile najboljše, zato sem sprejel izziv in odšel v Sarajevo, kjer je imela Droga mrežo 20 maloprodajnih trgovin. Prevzel sem mesto direktorja maloprodaje, nato pa mesto direktorja Argete, tovarne paštet v izgradnji v Hadžićih. Ljubljanske mlekarne so takrat iskale direktorja za svojo mlekarno v Tuzli, javil sem se na razpis in bil izbran, direktorsko funkcijo v tej mlekarni pa opravljam od leta 2006.

Mlekarna v Tuzli, njen uradni naziv je Predelava in trgovina z mlekom Tuzla, ki je od konca leta 2003 v večinski lasti Ljubljanskih mlekarn, ima dolgoletno tradicijo, saj je lani praznovala 50-letnico delovanja. Morda nekaj besed o mlekarni.

Mlekarna v Tuzli, ki je lani praznovala pol stoletja delovanja, se je iz nekdanje mestne mlekarne, ki je ob ustanovitvi v letu 1959 predelala dnevno pet tisoč litrov mleka, razvila v eno od vodilnih mlekarn v Bosni in Hercegovini. Nekaj čez sto zaposlenih zdaj predela dnevno 60 tisoč litrov mleka in je edina mlekarna v Bosni in Hercegovini, ki je delovala tudi ves čas med vojno. Po težavah v poslovanju je lansko poslovno leto zaključila pozitivno, v svoji proizvodni paleti pa ima okoli 40 izdelkov, od raznih vrst mleka do jogurtov, smetane, masla in mleka v prahu. Ob prodaji na domačem trgu polovico proizvodnje izvozimo na trge v Makedonijo, Črno goro, Hrvaško, Albanijo in na Kosovo. Ko so Ljubljanske mlekarne prevzele večinsko lastništvo, je to pomenilo novo obdobje v razvoju mlekarne, ki posluje po novih normativih, obseg predelave se je povečal, prav tako se je povečalo tudi število izdelkov.

To pomeni, da poslujete po evropskih standardih, katerim je prilagojena kakovost izdelkov in seveda tudi kakovost surovine. Kakšna je razvojna vizija vaše mlekarne, kdo so njeni dobavitelji in kako poteka odkup mleka?

V dolgoročno razvojno strategijo smo med prednostne cilje zapisali nadaljnji razvoj podjetja, ki mora temeljiti na zadovoljstvu kupcev, na zadovoljstvu zaposlenih in tudi na zadovoljstvu rejcev krav molznic. Naše odkupno območje obsega severovzhodni del države v premeru okoli 60 kilometrov, polovico mleka odkupimo v federaciji BiH, polovico pa v Republiki Srbski. Ko so Ljubljanske mlekarne postale večinski lastnik, se je veliko naredilo za odkup, ki zdaj poteka podobno kot v Sloveniji. Posebno skrb smo namenili izobraževanju dobaviteljev mleka, saj so zahteve po standardih kakovosti podobne kot v Sloveniji. Tretjina vsega prevzetega mleka je tako zdaj že evropske kakovosti, ta delež pa se nenehno povečuje. Seveda je to dolgotrajen proces, vendar so ljudje doumeli, pod kakšni pogoji morajo delati. Mlekarstvo je tu ena od pomembnih kmetijskih dejavnosti in le s prilagajanjem evropskim zahtevam in standardom se bo ta dejavnost lahko razvijala.

Kakšna je struktura vaših dobaviteljev, kakšna je odkupna cena mleka?

Tudi tu so razmere podobne kot v Sloveniji. Mleko odkupujemo od okoli 2.600 rejcev, ki redijo nekaj nad pet tisoč krav, kar kaže na veliko razdrobljenost naših dobaviteljev. Prevladujejo tisti z manjšim številom krav, vendar v zadnjem času tudi tu prihaja do koncentracije in povečuje se število rejcev, ki redijo tudi sto in več krav. Spodbuden je predvsem podatek, da je vedno več rejcev, ki v pridelavi vidijo priložnost in zato povečujejo plemensko čredo. Odkupna cena je nekoliko nižja kot v Sloveniji, vendar so tudi stroški reje nižji.

Kako na splošno ocenjujete trenutne gospodarske razmere v Bosni in Hercegovini?

Gospodarske razmere so težke, povprečna plača v državi je okoli 770 konvertibilnih mark, kar je približno 380 evrov, se pa plače po kantonih zelo razlikujejo. Tuzlanski kanton je eden največjih, je pa najbolj ruralen, zato je tam tudi največ kmečkega prebivalstva. Eden največjih problemov v Bosni je brezposelnost, ki je 43-odstotna, vendar se polovica brezposelnih ukvarja s sivo ekonomijo, ki tako blaži razmere. Sreča pa je tudi v tem, da ima Bosna in Hercegovina na delu v tujini veliko zdomcev, ki finančno pomagajo sorodnikom doma, letni priliv v državo od te pomoči znaša okoli štiri milijarde konvertibilnih mark. V času recesije se je ta priliv nekoliko zmanjšal, vendar še vedno prispeva pomemben delež k blažitvi socialnega položaja v državi.

Kakšno pa je politično stanje v državi? Kako vi kot tujec ocenjujete odnose med različnimi etničnimi skupinami? Ali vojni dogodki iz preteklosti še vplivajo na te odnose?

Moram reči, da se to stanje velikokrat prikazuje dosti bolj črno, kot je v resnici. Delna razhajanja so v politiki, v vsakdanjem življenju, med ljudmi, pa tega ni čutiti. Ljudje se namreč zavedajo, da je s preteklostjo treba razčistiti in živeti za prihodnost. Tuzla je že od nekdaj narodnostno zelo raznoliko mesto, saj tu ob Bošnjakih, Srbih in Hrvatih živijo še številni prebivalci drugih narodnosti, od Slovencev do Italijanov in drugih. V vsakdanjem življenju večjih napetosti ni čutiti in tudi v naši mlekarni, ki zaposluje delavce različnih narodnosti, teh težav nimamo.

Kako so vas sprejeli v tamkajšnjem okolju? Je težko biti Slovenec in menedžer v Bosni in Hercegovini?

Biti menedžer v Sloveniji ali v tujini je velika razlika. Postati menedžer doma je dosti lažje, saj te tu vsi poznajo, v tujini pa si tujec in potrebno je kar nekaj časa, da te ljudje sprejmejo. Kako hitro te bodo sprejeli, je seveda odvisno tudi od tebe. Ljudi ne smeš podcenjevati, jemati jih moraš kot partnerje, upoštevati njihovo različnost in jih počasi prilagajati ter od njih zahtevati evropske delovne standarde. Moram reči, da mi je to uspelo, in v Tuzli imam že veliko dobrih prijateljev. Vendar to je kapital, ki si ga moraš ustvariti. Ugotavljam pa, da so ljudje tam veliko bolj odprti, hitreje navežejo stike, cenijo pa odkritost in poštenost. Da sem si uspel ustvariti določen renome, je dokaz tudi to priznanje za najmenedžerja. Ob tem pa naj poudarim, da se dober menedžer ne rodi, oblikuje se skozi leta poslovne kariere. Tega, kar sem dosegel, pa ne bi bilo brez velike podpore moje družine.